TEBI, KI VLADAŠ MENI by Anita

Zrelost stare barke, ki preplula je vsa morja,
se kosa s sedežem pretekle oblasti.
Od tiste mene je ostala le še skorja,
v praznem kalupu več duša ne tiči.

Porumenelost težkih listin nekdanjega urada
meri daljne pasove bridko ujetih časov.
Nekje med grlom in želodcem je pregrada,
ki pravi, da čas je ravnih bregov.

Zato se meni vedno volja ujame
v prostor le dveh neskončnih dimenzij
in to sobo zla in sonca spet prevzame
poveljnik vseh možnih vesoljnih divizij.

POLETJE by Anita

Neskončne, pijane morske noči
in vame uprte ciganske oči.
Poletno polje pozabljenih let
in kanček polti držeče korzet.
Vroča sipina peščene omame
in misli predrzne navidezne dame.
Rjava skulptura dobrih bogov,
med nama le veter in sladka zdaj sol.

OTROK by Anita

Nad zibko prepirajo se vile darov,
vsaka prinaša košaro sadov.
To dete bo pametno, lepo in znano,
z veseljem sprejeto in občudovano.

Nosilo bo svilnate trakove v laseh
in izvire draguljev v svojih očeh.
Veter želel si bo takšnih dišav
kot jih lastil si otrok bo sanjav.

Neskončna bo duša jutranjih ros,
cvetoča bodo polja, ko se sprehajal bo bos.
Zanj se bo čas v hipu ustavil, se mu priklonil in ga pozdravil.

Nisem se smela takrat prebuditi,
z jokom vse vile stran odpoditi.
Kričim, kričim, jih hočem nazaj,
živeti mi ni, živeti- zakaj?!

MOLITEV by Anita

Ko zaspiš, moj lepi, lepi Bog,
zaključi v meni se tvoj krog.
Dopolnim sanje ti, utripe,
osmislim dihe vse in hipe.
Dušiti hočem se s poljubi,
PROSIM, VAME SE IZGUBI.

BODI JAZ IN TI by Anita

Izlivaj vame kri iz svojih vročih žil,
naj bom jutri jaz ptica tvojih kril.
Tudi večnost svojo dahni zdaj
in za nekaj zmage me prodaj.

Glej, čakam nate še nocoj,
veš, lahko se boš igral z menoj.
Postati hočem bela lutka tvoja,
več, postati smisel tvojega obstoja.

TANKA ČRTA by Anita

Nad tabo dvignila bi morje,
nič več te gledala ljubeče,
izpustila bi zveri iz ječe,
pod tabo zrušilo bi se obzorje.

Tako preveč mi je vsakdanje
in roka sama po papirju piše,
jaz le ljubim te vse tiše,
nemir seli se že v sanje.

Ne čudež bil bi, če to rano
žar smrti, marmorja pokrije
in ptice zapojo z mano.

Svetlobo danes noč povije,
meni že premalo znano,
s teboj se luč v temo skrije.

PONOVNI PRIHOD by Anita

Ni lepšega bilo še vzhoda,
ni lepšega bilo prihoda,
kot včeraj, nekaj čez polnoč,
ko vame uprl si pogled pekoč.

Pomirjena že z usodo bolno,
in s tem, da življenje prazno bo- ne polno,
sem upala, si drznila naprej,
a nikoli kakor včeraj, preko mej.

V očeh najlepših in obrazu
sem pribljižala se najbolj mrazu,
iz ure v uro je srce trohnelo,
je usoda, je življenje tebe vzelo.

V spomin se vračaš mi in v sanje,
vsakič, ko prestopim vanje.
Vonjave, hlad in silhueta tvoja
bodo krivi krutega uboja.